BUINHO in MAKERSPACE NA PORTUGALSKEM

NEDELJA – Potovalni dan

Kadarkoli potujem sama, se počutim zelo šik. Sama sebe si predstavljam kot tisto žensko iz filma Up in the air, kjer se vsa samozavestna in sveža sprehaja po letališču v petkah in oprijeti obleki in je blazno kul. Samo da jaz nimam petk. Ne oprijete obleke. Imam pa zato rdečico na obrazu, ki je srečna spremljevalka mojih razburljivih dni. Ampak pomembni so občutki. Sama potujem v tujno. Zelo kul.

Moja Erasmus pot na Portugalsko se je pričela prav tako. Samozavestno sem stala pri gostišču na Trojanah, da me pobere GoOpti in si domišljala, da sem strašno fina. Sposobna. Vem, kam in kako grem tja nekam stran. Le da sem potem ugotovila, da stojim na napačnem mestu in so me morali malo iskati.

Ker sem se počutila avanturistično, sem vzela najcenejšo varianto GoOptija. Tisto, kjer lahko imaš srečo in te poberejo tako, da prideš na letališče, sedeš na letalo in greš. Ali pa tisto, ko pridejo pote ob sedmih zjutraj, let imaš pa ob petih popoldne. Moj avanturizem je bil zadoščen. Moram sploh napisati, na katero varianto sem naletela? 

Pa nič ne de. Sama sebi sem dobra družba, imam računalnik in sto in en projekt, ki ga moram zaključiti ob koncu leta, pa še kakšnega za zraven. Imam knjigo. Imam en tisoč zanimivih ljudi, ki se poslavljajo, hitijo, se spet srečajo. Na letališču lahko čakam cel dan, če je treba.

Kar tudi sem. Ker je moj let imel štiri-urno zamudo.

Po 12ih urah moje samozavestne avanture in raziskovanja terminalov dunajskega letališča, moram priznati, da mogoče nisem bila več tako zelo šik. Rekla bi celo, da sem bila precej nešik. Vseeno pa lahko potegnem smernice s filmom. Ker sem se počutila kot da je letališče postal moj dom.

Zelo ne šik in rahlo manj samozavestna sem bila tudi takrat, ko sem ugotovila, da bom zaradi zamude pristala v Lizboni sredi noči. Morala pa sem še na dve podzemni in še na vlak. Sredi noči, sama. Moj najljubši življenjski rek »Bom že nekak.«, je kar malo usihal. Pa je nekako bilo. V bistvu sem se počutila precej varno. Ne bom rekla, da sem tako pogumna kot Tomaž, ki je včeraj trajbal na Kum, ampak sem pa že velika punca. 😊

Človek bi rekel, da bodo jutranji podočnjaki in vpliv celodnevnega potovanja na moji koži, danes malce omajali mojo samozavest. In rekel bi povsem prav. Iz filmov o letališčih sem podobna samo še tistemu, v katerem Tom Hanks igra brezdomca.

Ampak izobraževanja, ki se mi začne danes, se pa noro veselim. Četudi neprespana in četudi ne ravno šik. Bom že nekak. 😊

PONEDELJEK – Prvi dan tečaja

A poznate tisto Aladinovo pesem »A whole new wooooorld …«? Na včerajšnji delavnici sem si jo ves čas pela. Ker je bila uaaau. Ker mi je odprla povsem nov svet, ki ga nisem poznala.

Ko sem še doma brala program tečaja Makerspaces in School Education, ki ga pripravlja Buinho na Portugalskem, nisem bila čisto prepričana, če bom imela dovolj znanja za vse tiste reči (če sem iskrena – nekaj izrazov sem morala poguglati, ker bi zaradi mene lahko pomenile tudi jedi z indijskega menija). Ker pa je tečaj zvenel res, res carsko in me je kar klical k prijavi, sem naredila zvit načrt, da se bom v primeru neznanja, malce skrila med množico učiteljev, ki bo obiskala tako kulski tečaj. Zadnja klop, zvezek pred obraz, občasno pametno kimanje. Saj to vsi znamo, aneda?

Le da smo se na ta kulski tečaj prijavili točno trije učitelji. Dva fanta in jaz.

Odlično.

Tako me je ob začetku tečaja grabila rahla panika, ko je predavatelj začel mahati z nekimi čudnimi napravami (za katere zdaj vem, da so micro:biti), ter navdušeno razlagati, kakšne projekte so s tistimi rečmi že počeli učenci. Mlajši otroci. Ideja makerspace-a je namreč prav to – prostor, kjer ljudje ustvarjajo, raziskujejo in se učijo z rokami – s pomočjo tehnologije, orodij in domišljije. Občasno skurijo tudi kako led diodo (govorim za prijateljico).

In naj na tem mestu ponosno povem, da sem dosegla znanje mlajših otrok in ob koncu dneva svoj micro:bit pripravila do tega, da me je pozdravil, igral slovensko himno, računal, prižgal žarnico in mi pošiljal srčke. In to utripajoče! Sposobna!

Čeprav mi je bilo na začetku rahlo čudno, ker smo samo trije, se je to izkazalo za precej fino reč. Zame. Za predavatelja, ki ga ves čas nadlegujem z vprašanji, malo manj. Komaj čakam na današnjo lekcijo. Menda se bomo igrali.

Trije udeleženci pomenijo tudi to, da gresta dva fanta po tečaju po svoje, ker imata delo (ali pa samo izgovor, da imata mir pred mano 😊), jaz pa sama na potep po okolici Lizbone. In čeprav se mi je sprva zdelo, da bo to rahlo dolgočasno, sem ugotovila, da paaaaaaaaše! Da paše biti malo sam. Da je krasen občutek, ko se sprehajaš po mestu, občuduješ znamenitosti in portugalske ploščice po hišah, si privoščiš pastel de nata v najbolj znameniti slaščičarni v mestu, zaviješ v kakšno trgovinico, malo posediš na obali, gledaš surferje in … ti je lepo.

In če sem se prvi dan ob dveh zjutraj malo bala sprehajati po Portugalski, mi sedaj lahko rečete kar Portugalka. Obvladam vlake, avtobuse, prestopanja in iskanje hrane (ampak ne vzemite mi Google Maps 🙂 ).

Ljudje so neverjetno prijazni, kot vedno v večjih mestih pa mi je všeč to, da so lahko tisto, kar želijo biti, pa zaradi tega ni noben čuden. 😊

TOREK – Drugi dan izobraževanja

Če bi mi kdo rekel, da bo nekoč v življenju spajkala razne žice ter male elektronske napravice in z njimi naredila, da bo moja igrača govorila in pela, bi rekla, da mu je najbrž ušel kakšen kabel. Danes pa bi mu ga mogoče znala pomagati zvezati. 😊 Velika verjetnost je, da bi zvezala kaj narobe, ampak naš učitelj pravi, da je ravno to čar. Ko narediš narobe, razmišljaš, zakaj to ne gre in potem iščeš rešitve.

V prevodu: Ko se recimo zgodi, da čisto prvi spajkneš vse reči, ki morajo biti povezane, to tudi ponosno oznaniš. No, oznaniš malo prefrigano, kot da ti je vseeno, v resnici pa bi najraje skočil na stol in zavpil: »Sem žeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!« Le da potem reč ne dela. Pregorevajo baterije, zvočnik je povezan na izhod, ki sploh ni izhod (ali pa je vhod, ki misli, da je izhod – ne vem, s tem še nisem čisto na ti).

Navdušena sem nad našim predavateljem, ki ima tooooooooooooooooooooooliko znanja, izkušenj, idej. Danes sem res razmišljala, kaj vse ljudje počnejo, pa sploh ne vemo. Makerspace me je popolnoma prevzel, čeprav sem ugotovila, da sem v fazi, ko vem, da nič ne vem. Kar pomeni, da že veliko vem. Vem tudi, kaj bom počela v prostem času. Tomaž, čas je, da dobim del tvoje delavnice. Spajkala bova.😊

Učili smo se tudi raznih trikov o električnem krogu in kako to narediti še bolj zanimivo s pomočjo Scratcha. Res sem se počutila kot učenka v prvem razredu – malo zmedena, malo spajkalna, navdušena in čisto srečna, ko je nekaj začelo delovati.

Popoldne sem bila kar utrujena od vseh informacij, ampak na Erasmusu se ne spi. Spali bomo te ko bomo mrtvi.

Zato sem šla zbirat kilometre po Lizboni. Občudovala sem Pink street, se okrepčala s Pad Thaiem na Time Out Marketu, odkrila čudovit street art v Lx Factory, pa tipične rumene tramvaje, pa premagovala sem klance. Moj želodec in srce pravita hvala, noge pa oddajajo pritožbo.

SREDA – Tretji dan izobraževanja

“Zelo bo vroče,” so rekli. “Vročinski val prihaja,” so svarili. “Vzemi poletna oblačila!” so modrovali.

In tako sem že cel teden v istih oblačilih, ker:

• piha,
• malo je celo padal dež.

Ampak smo našli poletje. Včerajšnja lekcija je potekala na plaži v Cascasu, pa ob sladoledu in kalamarih. In kaj mislite, o čem debatirajo učitelji, ko so enkrat zbrani na kupu? Ob limonadi in pastel de nata (sodelavcu sem obljubila, da jih moram pojesti vsaj ene 10) smo:
– našli temo za skupni projekt,
– na skrivaj googlali: “Kako pripraviti našega učitelja, da pride k nam?«,
– in skoraj že rezervirali termine za obisk na krasni šoli v Nemčiji. 😊

Skupaj smo šli smo na čisto zahodno točko Evrope. Čisto tja. Kjer se celina konča in začne Atlantik.

Včeraj sem po telefonu razlagala, kako zelo umirjeni vozniki so Portugalci. Ko prečkaš cesto, ti ustavijo že kilometer prej. Nihče ne trobi, nihče ni razburjen, nihče ne zavija z očmi in piha. Ko je zamujal let, se ni nihče hudoval. Ko smo se morali presedati na vlaku, ker so železničarji štrajkali, ni bil nihče na robu z živci.

Navdušena.

Dokler se nismo iz najbolj vzhodne, romantične in prekrasne točke Evrope, usedli na lokalni avtobus, ki pa ni bil tako zelo romantičen. Voznik je očitno želel našo vožnjo malo začiniti. PoGardalaniti. No, takrat pa je bil nekdo na robu z živci. Mogoče celo rahlo na robu joka. Jaz.

Ampak hej – vsak pravi roadtrip rabi svojo adrenalinsko dozo, kajne?

ČETRTEK, PETEK, SOBOTA …

Moja portugalska dogodivščina se počasi zaključuje.

Zadnja dva dneva smo se ukvarjali s 3d tiskalniki, laserskimi rezalniki in tiskanjem na blago – vse to povezano z digitalnimi orodji, kakopak.

Izobraževanje, Lizbona, malo druženja, malo solo … mi je pustilo tooooooliko spominov, idej, navdušenja.

Vsakič, ko nekam grem, mi je malo težko. Če bi mi nekdo tisti trenutek, ko odhajam in se poslavljam od mojih, rekel, da naj ostanem, bi ostala. Ampak vsaka taka izkušnja te naredi malo drugačnega, jaz bi rekla, da malo širšega (tudi od vseh pastel de nata 😀 ):

In zdaj ne spim, ker razmišljam, kaj vse se da, kaj vse bi lahko in kako bi lahko.

Danes nisem spala tudi zato, ker sem vsake 15 minut gledala, če že moram na letališče. Še dobro, da imam zopet srečo z GoOpti, ki me pride iskat samo 4 ure po pristanku. 😊

Hvala Portugalska in hvala Diogo – najboljši učitelj ever. 🙂