Tehnologija in mulci (in kaj bomo storili glede tega …)

Pet let nazaj sem si naložila TikTok (kot tipično povprečni uporabnik spleta – med korono) in na platformi začela spremljati en kup učiteljev (poleg Joker Out ). Učiteljev, ki so navduševali, učiteljev, ki so vsak dan z veseljem vstopali v razred, ki so se sredi noči zbujali z norimi, navdihujočimi idejami, tiste učitelje, za katere si rečeš … kako faaaajn je, da je ta tip/ica postal/a učitelj. Kako srečni so otroci, da ga/jo imajo. Učitelje z idejami, empatijo, s toplimi odnosi z učenci. Večino teh učiteljev je bilo iz tujine, če smo natančnejši, iz Amerike.

In večina teh učiteljev danes niso več učitelji. Ti učitelji, poslani iz neba, da bi delali z otroki, so obupali, pustili svoj poklic in odšli ne vem točno kam. Upam, da vseeno nekam, kjer lahko delajo z otroki ali zanje, ker bi bil svet sicer zelo nepravičen.

Veliko jih je odšlo, veliko jih še razmišlja o tem. Veste, zaradi česa so odšli? Kdo je zmagal? Veste, kdo jih je porazil? Igrice, telefoni, bleščeči zasloni, dopamin, ki ga otroci doživljajo, ko so prilepljeni nanje.

Ja, vem … spet in spet je govora o tem, in vem, da je v Ameriki (in kje drugje) narobe še kakšna druga reč in da niso vsega krivi luštni, mali telefoni. Ampak ogromno učiteljev poroča o tem problemu in jaz bi res, res rada, da se Slovenija dvigne nad to, da zablestimo, zavarujemo naše otroke in jih postavimo svetu za zgled (ob tem govoru naj vam v glavi igra vsaj slovenska himna ).Torej, večina učiteljev iz tujine poroča o tem, da ne morejo več tekmovati z veseljem in užitkom, ki jih otroci pridobijo z igranjem igric in gledanjem videov. Da so otroci tako napolnjeni s tem dopaminom, da ga v šoli učitelj ne more nikoli doseči. S svetlobnimi učinki, z videi in dejavnostmi, ki se menjajo na vsake tri sekunde, težko tekmuješ s tem, ko otroke želiš naučiti pisati, brati in računati. Torej, z znanjem, ki ga otroci nujno potrebujejo. Pa če to narediš še na tako zelo izviren način.

In koliko je otrok, ki jih odrasli pomirjajo s telefoni. In s telefoni ugasnejo njihovo jezo, razburjenje, žalost, dolgčas … Kako naj se otroci tako naučijo uravnavati, spoznavati svoja čustva?

Znanje učencev, ki preveč časa preživijo pred ekrani, upada, pri pouku so odsotni, težko se zberejo, ekrani povzročajo tike, pozornost je kratkotrajna, o upadu bralne pismenosti govorimo vsi učitelji tega sveta. Otroci so razdražljivi, potrebujejo dražljaje, njihova glava in misli se vrtijo okoli igric, dejansko od tega postanejo odvisni.

Posledično imajo težave v šoli, saj se ne morejo zbrati, zelo hitro lahko postanejo osamljeni, odsotni, nasilni. Zato je res, res, reeeeeees, čisto zares pomembno, koliko časa otroci preživijo pred ekrani.

Zakaj ne bi bili ravno mi tisti, ki bi svetu pokazali, kako to znamo? Kako smo se kolektivno odločili, da bomo poskrbeli za naše otroke in pazili na to, da bodo ekrani samo en majhen del njihovega sveta. Če to delamo vsi, smo močnejši. Saj veste, če sosed David ne sme več igrati igric, jih tudi Miha ne bo.

Poskusite, kaj se zgodi, če odmerite čas napravi, s katero se otrok druži, in se tega tudi držite. Da ste pač težak, ki otroke omejuje pri tem. Samo poskusite. Pa boste sami videli, kakšna razlika se bo zgodila!Ko smo izvajali projekt z otroki na temo varnosti na spletu, so otroci našli rešitev, kako preživeti dlje časa brez ekranov. To, da jim starši zaupajo in jih pustijo zunaj. Brez telefonov. A to zmoremo? Zmoremo! Vsi skupaj!

Otroci potrebujejo nas, ne ekranov. Naj se David in Miha raje družita skupaj. Četudi potem kaj ušpičita.