Erasmus, El Rompido, flamingi in “el mejor tiempo”

Zakaj sem v Španiji precej jokala?

Prejšnji teden smo se z otroki in učitelji učili v šoli v Španiji, v majhnem, čudovitem ribiškem mestecu El Rompido. Vrnili smo se tri dni nazaj, pa se mi ponoči še vedno sanja o vseh lepih rečeh, ki smo jih tam doživeli (podnevi se mi pač ne, ker delam sto stvari, ki bi jih morala prejšnji teden. ).

Pa začnimo na začetku. Pol leta nazaj sem iskala šolo v tujini, ki bi nas sprejela in pokazala, kako pri njih poteka pouk. Tako sem naredila plakat z našimi cilji projekta, željami in prošnjo. Obesila sem ga po Erasmus skupinah na socialnih omrežjih.

Odzivi so prišli hitro. Vendar pa … kako se odločiti za tistega pravega? Kako najti učitelja, šolo in biti prepričan, da nas bo lepo sprejela in poskrbela za nas? Z učiteljico Vanjo sva pregledali prijave in našli Daniela. Daniela, ki je že v drugem stavku napisal, da smo dobrodošli na njegovo-naši future and sunny school, v tretjem pa našteval aktivnosti, ki jih bomo tam počeli. Take, ki pokrivajo naš projekt. Vmes se je še malo pohecal in me kupil. Ja, učitelji imamo šibko točko za tiste, ki v petih stavkih naredijo cel urnik, hkrati pa jih ni strah poslati GIFov s plešočim flamingom.

Pol leta sva si pisala, načrtovala, si pošiljala ideje in vtise. In postala taka online prijatelja. Po spletnem srečanju z njim pa sem že skoraj (!) vedela, da bomo otroci in učitelji našli svoj prostor v Španiji. Skoraj zato, ker v resnici nikoli ne veš, kako bo, ko se z nekom zares srečaš. Tako, v živo. Nekje daleč stran od svojega doma. In doma otrok.

Tako sem se tisti trenutek, ko smo ga s kufri čakali na železniški postaji, počutila kot, da gremo vsi skupaj na nekakšnem zmenek na slepo. S sedmimi otroki in štirimi odraslimi.

Ampak sprejem, ki so ga pripravili za nas … Ko so nas čakali z rožicami za vsakega, z mapo, z našo zastavo, s slovenskim pozdravom “dober dan” in španskimi objemi … No, to so bile prve moje solze. Takrat sem vedela, da je to to. Da smo točno tam, kjer smo morali, želeli biti.

Drugo solzno mežikanje se je zgodilo, ko so nam dekleta kar tako, ker so se same spomnila, zaplesala flamenco. ¡Qué momento tan hermoso!

Pa potem, ko so na njihovi šoli poimenovali prizidek po hišnici (gospe, ki skrbi za otroke, jim pomaga, jih usmerja … pri nas tega položaja v šoli nimamo). Ne po kakšnih velikih imenih, ministrih za šolstvo, ravnateljih ali učiteljih … Po preprosti gospe, ki je živela za šolo, dihala z njo in bila tam za otroke.

Ganilo me je, ko so bili naši otroci tako vzhičeni, ko so prvič leteli z letalom, videli pomaranče na drevesih, poskusili paello in bili pri tem hvaležni in veseli, da so tam. Pa ko so si tako lepo pomagali med seboj, ko so sami kuhali kosila, sodelovali pri načrtovanju in se strinjali, da še sreča, da niso s seboj vzeli telefonov, ker bi tooooliko zamudili.

In med vsemi solzami, flamingi in paello sem hvaležna tudi za ves smeh, ki smo si ga delile z mojimi učiteljicami – skoraj bi lahko ustanovile svojo malo telenovelo. Ko z nekom preživiš 24 ur na dan (z nekaterimi celo spiš v zakonski postelji), se razkrijejo največje skrivnosti: kdo škripa z zobmi, kdo ima skrivne zaloge čokolade v kovčku, kdo ima res talent za kuhanje in kdo ima pred spanjem 5 minutni monolog o tem, kako je svet lep.

Pa ko smo zvečer stali na terasi in čakali, da mimo priletijo flamingi. Nekoč sem na Islandiji čakala auroro; preleti, zvoki teh flamingov so bili zame enako veličastni.

In še takrat, ko smo sedeli na Plaza de España, na stopnicah, poslušali špansko glasbo, gledali plesalke flamenka in preprosto samo bili.

In še in še in še … Lahko mi rečete tudi solzava drama queen, ampak tako je pač bilo.

Včasih kdo reče, da šola ni turistična agencija in da naj se osredotočamo na to, da otroke učimo osnov. Ampak takšna izkušnja ni samo potovanje, ne samo izlet. Tu gre za tisto šolo, izkušnjo, kjer se učiš z očmi, srcem in z vsem telesom. In naši otroci in učitelji smo se naučili ogromno. Vredne so bile vse tiste ure načrtovanja projekta, načrtovanja poti, ki smo jih učitelji vložili v to. Pa saj je pri Erasmusu vedno tako.

Skorajda sem prepričana, da bi v mojih genih našli kakšne španske veje. Ker je to dežela, kjer se čas malo ustavi, kjer norenje malo potihne, kjer se srce malo umiri. Da sploh ne začnem o ritmu, ki mi je pisan na kožo. Budni dolgo v noč, zjutraj in popoldne pa siesta ali dve.

Toliko enih lepih spominov, ljudi in trenutkov sem pustila tam.

Tudi tokrat.

Hvala, Daniel, Belem, Jesus, ker smo bili lahko z vami, ker ste nas sprejeli kot prijatelje, ker smo lahko pokukali v vaše dni in jih prinesli s seboj domov!

In hvala učiteljicam, da smo to speljale tako zelo fino.