Učiteljski vsakdan: ko razred potrebuje maraton … in dremež

Zadnja leta se učitelji srečujemo s precej zahtevnimi razredi, z otroki, ki živijo v težkih razmerah, z učenci, ki so na zelo dobri poti, da bodo postali odvisni od iger, spleta … Posledično – z učenci z glasnim in vsepovsodmejeveliko – vedenjem. Z otroki, ki potrebujejo veliko gibanja, ljubezni, pogovorov, potrpljenja, hkrati pa tudi postavljenih mej in pravil.

Moj namen ni pametovati, kaj je prav in katere metode so pri tem uspešne – učitelji smo si različni in vsak ima nek svoj stil.

Lahko pa zaupam, kateri so moji triki.

Povezanost razreda
Prva stvar, v katero verjamem, je povezanost razreda. Včasih res pride kar sama od sebe, včasih pa mora učitelj (in seveda tudi učenci) veliko delati na tem, da se razred poveže. Kako? Tako da prve dni pouka intenzivno dela na odnosih. Da si vzame čas za timske, socialne igre, veliko pogovorov … Idej za team building iger je na spletu res veliko in imajo lahko velik učinek. Pa to, da učitelj učence veliko sprašuje, se zanima za to, kar zanima njih, se z njimi pogovarja o njihovem svetu. Tako se v razredu naredi en občutek zaupanja in povezanosti.

Aktivnosti v razredu
Veliko gibanja, odmorov, hkrati pa tudi umirjanja in sproščanja. Včasih se mi je zdelo, da moram učence med poukom samo zdivjati – tako smo zunaj tekali, se igrali tekalne igre. To sicer res potrebujejo, saj se predihajo, možgani pa se napolnijo s svežo energijo. Zadnje čase pa opažam, da otroci nujno potrebujejo tudi čas, ko so čisto tiho in sami s seboj. Ste že slišali za sleeping cat challenge? Jaz sem zanj izvedela na Tiktoku (ja, ni vedno vse samo slabo :)) in ga že naslednji dan preizkusila. Izkazalo se je, da je tudi razred, ki je bil sicer res nemiren in glasen, bil pet minut čisto tiho. Zdi se mi, da so učenci tako stimulirani iz vseh koncev in krajev, da včasih res potrebujejo samo pet minut tišine. Preizkusite, boste presenečeni!

Kako se učimo
Verjamem v to, da učenci potrebujejo različne pristope poučevanja. Včasih je to projektno delo, formativno poučevanje, včasih učenje skozi igro, delo v skupinah, storyline, pripovedovanje učitelja … Naučiti pa se morajo tudi sedeti, poslušati navodila, razlago ter tiho, samostojno opravljati svojo nalogo.

Postavljanje pravil
V razredu pa je nujno, da postavimo tudi pravila. Živimo v skupnosti in prav je, da se vsi v razredu lahko počutimo varno, da radi pridemo v šolo in da se med seboj spoštujemo. Če se v razredu veliko dela na odnosih, če se sproti rešuje probleme, če starši in učitelji držijo skupaj in dobro sodelujejo, to velikokrat pride po naravni poti. Vsi se seveda še učimo in delamo napake. Ampak večino teh se da popraviti kar spoti.

Včasih pa je potrebno več delati na pravilih in na upoštevanju le-teh. Mislim, da je nujno, da jih otroci res poznajo in da so seznanjeni tudi s posledicami. Najbolj fino je, če jih sami oblikujejo na začetku leta, potem pa dodamo še tiste iz vzgojnega načrta, ki jih mogoče niso poznali.

Se pa zgodi, da imamo učence, ki imajo pri upoštevanju pravil več težav zaradi različnih vzrokov. Seveda s takšnim učencem opravljamo pogovore, iščemo njihova močna področja, načine, kako bi mu pomagali. Včasih s kakšnim tečemo, ga pošljemo v knjižnico po neko “nujno” reč, da se malo nadiha in iščemo načine, da bi mu pomagali.

Pri nas je eno leto res pomagal spodnji plakat. Ko sem ga nekega lepega dne privlekla v razred, sem učencem seveda najprej razložila, kaj pomeni kakšen korak, med poukom pa sem otrokom, ki so kršili pravila, tudi mirno in jasno povedala, na kateri točki so. Otroci so tako poznali postopek, vedeli so, kaj se zgodi, če ne upoštevajo pravil, jaz pa sem ostala mirna.

Na prvi točki sem jih torej opozorila, da je njihovo vedenje neustrezno. Pogosto sem pristopila k njim in jim na kratko povedala, kaj ni bilo prav. Na drugi točki sem z njimi opravila razgovor – največkrat izven razreda, kjer sem skupaj z njimi poskušala najti rešitve, vzroke za neprimerno vedenje. Na tretji točki so učenci izpolnili list, ki ga prilagam spodaj. Če se neprimerno vedenje še vedno ni ustavilo, sem o tem obvestila starše. Tako so imeli učenci veliko možnosti za razmislek, za popravek, za pogovor o svojem počutju, za iskanje rešitev. Tega sem se res striktno držala in stanje se je zelo izboljšalo.

Seveda pa ni vedno vse popolno. Kak dan se čudežno sestavi in vse teče, drugič pa se zdi, kot da se vse podre že v prvi uri. A prav to je realnost pouka – vsak dan znova poskusimo, popravljamo, se učimo skupaj z otroki. In to je, vsaj zame, največja zmaga.

Na koncu dneva pravila, igre, plakati in pogovori služijo le enemu: da se v razredu počutimo varno in povezano. Da se radi vračamo v skupnost, kjer vsak otrok ve, da je sprejet – tudi takrat, ko dela napake.