O obleki in prepričanjih

Tole obleko najbrž poznate. Nekaj let nazaj se je vrtela po vseh omrežjih. Priznam, da četudi sem jo videla, se vanjo nisem preveč poglabljala oziroma se mi je zdelo, da gre za eno brezvezno finto.

Dokler je nisem te dni preizkusila na mojih članih družine – in glej ga, zlomka, res gre za finto. Vsi namreč vidimo drugačne barve na obleki. Eni vidijo zlato-belo (prepričana sem, da je ta sorta ljudi zelo krasna in čudovita), drugi črno-modro, nekateri rjavo-modro in še kakšne različice. Ugibajte, katero vidim jaz. 🙂

Menda to nima nobene veze z inteligenco ali čustvi. Razlog za različna videnja je v tem, kako naši možgani interpretirajo svetlobo in osvetlitev. Če predvidevajo, da je obleka osvetljena s hladno svetlobo, jo boš verjetno videl kot belo-zlato. Če pa predvidevajo toplo osvetlitev, bo videti modro-črna.

Tole obleko sem ta teden pokazala mojim učencem. Lahko si predstavljate, kakšen vik in krik je nastal, ko se nismo mogli zediniti, kakšne barve je. 

Na koncu smo pač sprejeli, da jo očitno vsak vidi drugače.

In hopla, zlomka … Tu se je rodil učiteljski moment in moj govor, ki se je glasil takole:

Vsi gledamo isto fotografijo. Fotografija se ne spreminja. Na njej vsi gledamo isto obleko. Pa jo vsak vidi drugače. Enako se nam kdaj zgodi tudi v življenju. Vsi gledamo isto situacijo, pa jo vsak lahko vidi in doživi čisto drugače.

Pri nas se recimo kaj takšnega zgodi med tihim delom v razredu. Z mulci vidimo povsem drugačno situacijo. Učenci so prepričani, da se pogovarjajo čisto potiho, skoraj neslišno, kot miške. Moji ušesni radarji pa zaznajo hrup, ki bi ga lahko primerjali z vzletom letala. 🙂

Današnji nauk je torej: Ko boste kdaj razmišljali, kako za vraga tvoj kolega ne vidi situacije tako, kot jo ti, se spomnite na tole obleko.

Mogoče imata pa oba prav.

(Še vedno pa sem tiho prepričana, da imajo bolj prav tisti, ki jo vidijo belo-zlato. 🙂

 Čeprav je menda v resnici modro-črna – kako?!?!)