O učiteljih in počitnicah

Vsako leto se nekje med, pred, po ali veliko po počitnicah ali sploh velikokrat vmes pojavi zapis o učiteljih in počitnicah. To je že dolgoletna tradicija, šega in navada in jo je nemogoče ukiniti. To bi bilo skoraj tako, kot bi ukinili nedeljsko jamranje nad ponedeljkom, kar pa pač ne gre.

Ali pa …

Ali pa, da bi ukinili deljenje mnenj o delu drugih ljudi. Si predstavljate to? Nemogoče.

Po stari navadi besedilo, podmazano z mastnimi komentarji, najpogosteje ne zapelje v smer, ki bi bila učiteljem naklonjena, smo ga pa učitelji navajeni spustiti skozi eno uho notri in drugo ven. Včasih sicer naredi ovinek skozi srce, vendar smo k sreči (ki to ni) vsi šli čez usposabljanje, kako to preživeti. Usposabljanje pomeni, da si se v prvem letu svoje kariere srečal vsaj z dvajsetimi ljudmi, ki so s tabo delili svoje mnenje o učiteljih in počitnicah. Pogosto z ljudmi, ki si jih ravnokar srečal. Včasih pa tudi s tistimi, ki naj bi ti bili blizu in te štekali.

Ampak komentarji o počitnicah ponavadi mirno zaplavajo mimo.

Kakšni drugi pa včasih ne.

Takrat globoko vdihneš, mižiš in upaš, da ne bo preveč prebutalo tvojega srca.

Učitelji imamo privilegij, ker se nam v službi zgodijo najlepše stvari, ki se človeku lahko zgodijo v službi. Včasih so nam dani trenutki, ko ti je tako lepo okoli srca, kot bi plaval na penicah in oblačkih in zraven jedel piškote. S čokolado. In še smetano. In mrvice čez. In to na ponedeljek! To je tisto, ko te ima nekdo za svojega, ko te imajo otroci radi, ko jim uspe, ko so srečni. In potem si srečen tudi ti.

Na drugi strani pa je mižanje, dihanje, butanje srca (in vratnih žil), včasih del poklicev, ki imajo opravka z ljudmi. Pri delu, ki vključuje mala bitja, ki so velikim bitjem najdragocenejša (in to mislim z vsem spoštovanjem, nikakor sarkastično), je to včasih še malo bolj izrazito. Včasih pišemo težke zgodbe, ki nosijo neprespane noči, skrbi, včasih občutek nemoči in majhne ljudje z velikimi, celo odraslimi bremeni.

Skorajda ne poznam učitelja, ki ne bi za kak preblisk razmišljal o tem, da bi šel nekam, kjer bo glava lažja in butanje bolj umirjeno. Včasih je srce preveč prebutano. Saj vsi vemo, kako se nam lahko zgodi sto lepih stvari in ena težka, pa ima tista tako težo, da nas potegne nekam tja dol. Rada imam ta mala bitja in svoje delo. In stremim k temu in si želim najboljšo šolo za naše otroke. Toooooooooooooooooooooliko taaaaaaaaaaakih trenutkov sem doživela v svoji karieri z njimi. Pa s starši tudi. Pa vendar sem tudi jaz nekoč za trenutek pomislila, ali mi je tega res treba.

Takrat mi je starejši kolega povedal nekaj, kar nosim s sabo vsakič, ko postane bolj težko. Nekako takole je šlo: “Nina, večina učiteljev, ki smo se odločili za ta poklic, smo tu zato, ker imamo radi otroke. Ker nam je mar zanje. Ker si želimo dobro šolo. Težke stvari se nas tako zelo dotaknejo in prizadenejo prav zato, ker nam je mar. Če mi, ki smo tu zaradi otrok, tega ne bomo zmogli, če bomo odšli, bodo na naša mesta prišli ljudje, ki bodo to zdržali. Ampak jim ne bo tako zelo mar. In težke stvari se jih ne bodo tako zelo dotaknile. Otroci se jih ne bodo tako zelo dotaknili. Takšni ljudje bodo zmogli ostati. Predstavljaj pa si, kakšni bodo potemtakem naši otroci. Kaj bo z njimi? In kakšna bo naša družba?”

Utopično in zavito v pravljico bi bilo misliti, da bo tradicija komentarjev o počitnicah (in raznih drugih učiteljskih rečeh) kar izginila. Vseeno pa bi si želela, da bi bilo več razumevanja za to, da je za vsakim učiteljem človek. Človek, ki mu je mar za otroke. Človek, ki je ostal zaradi njih.

Če lahko nekaj položim na srce staršem, je to, da se z učiteljem povežejo. Da mu zaupajo. Da sodelujejo z njim. Ker prav iz tega nastane tisto, kar si vsi želimo: da mala bitja zrastejo v krasne odrasle. V vsem svojem sijaju.

Naj bo to šolsko leto – leto ponedeljkovih piškotov. Z mrvicami.