O domačih nalogah

Nisem zagovornica domačih nalog, ki otrokom jemljejo ceeeeele popoldneve, voljo do opravljanja le-teh in voljo še do česa drugega. Prav pa je, da se naučijo biti odgovorni, da snov ponovijo tudi doma, da se naučijo učiti in da si oblikujejo svoj urnik in ritem.

Ti, šment, kaj pa zdaj?

Malo domače naloge je ena rešitev. Če je ta osmišljena, prilagojena posamezniku in ni samo zato, da je.

Lahko pa je tudi takole …

Nekega krasnega popoldneva nam je na konferenci Učitelj učitelju svoje razmišljanje podarila učiteljica Jožica Frigelj. Preberite si njeno Sago o domači nalogi, je vredno. Na kratko: Govori o tem, kako različni so učenci, kako z leti izgubljajo interes in voljo do domačih nalog in kako rešitev tega ni tako zelo težka. Le bolj individualno se je je treba lotiti.

Sama sem njeno razmišljanje preizkusila še isti teden, ko sem prišla iz seminarja. Bil je ravno teden otroka. Tisti teden je bila domača naloga “samo” to, da do konca tedna predstavijo razmišljanje o tem, kako je biti otrok. Na kakršenkoli način želijo. Lahko napišejo pesem, strip, plakat … Lahko delajo v paru ali sami.

Čeprav je bila naloga “samo” to, so tisti konec tedna otroci prinesli v razred čuda stvari. Pesmi, koreografije, glasbo z lastnimi inštrumenti, izdelek na spletu v posebnem programu, plakate, zgodbe, igre … Bili so takoooooooooooooo zeloooooo kulski, da sem sama sebe trepljala po ramenih in v mislih pela hvalnice učiteljici Jožici. Sami so me prosili, če lahko naslednji teden stvar ponovimo, da je bilo to res kul in da bi oni še. Pa smo. Le da so takrat obdelali veliko začetnico.

Snov so se tako dobro naučili, jo ponovili, se zabavali, si sami razporedili čas, se med seboj povezali in bili oh in sploh NAJ. 

Kaj naj še rečem? Živele domače naloge? 

Ni čisto vsak teden tako, včasih je vendarle treba povaditi tudi račune in napisati kakšno pesem. Tako iz srca. Četudi avtor ob tem iskreno pove, da to ni bila naloga, ampak nadloga.