Pokali za učence

Na daljavo je bilo zame najtežje poučevati šport. Saj smo se metali po trepalnicah, se igrali skrivalnice, igre, se raztegovali, vendar to ni to. In vsi vemo, kako pomembna je fizična aktivnost.

Med novoletnimi počitnicami me je navdušila učiteljica Milica Zupančič, ki je otrokom in učiteljem podala izziv: božično-novoletni maraton (v 14ih dneh prehodi 42km). Priznam, da me je v tistih dneh to, da ga bom opravila, kar nekajkrat prisililo, da sem dvignila rit s kavča. In sem jo. In na to sem bila strašno ponosna. Tomaž me je precej hitro poštudiral: “Samo zato nas v megli, vlagi in mrazu vlačiš na dva km dol sprehod, ane? Da opraviš tisto stvar!”

Po navdihu sem tako učencem dala nov športni izziv: Da si pišejo čas, ko telovadijo. Lahko so si izbrali kakršnokoli telovadbo – kolo, ples, vodeno telovadbo na youtubu, tek, sprehod … karkoli radi počnejo. Ko smo se vrnili v šolo pa smo na stopničke postavili tri športnike z najdaljšim časom telovadbe in nagradili vse tiste, ki so imeli vsaj 5 ur športa za sabo.

Vem, tudi meni merjenje športnih aktivnosti ne diši, ker mi je bolj pomembno, da se takrat sprostim in odmislim svet. Otroci pa so bili izredno motivirani in mislim, da ne bo škode, če so kak teden merili, koliko časa dejansko naklonimo športu (in v mojem primeru: pogledamo resnici v oči ). “In kako boš vedela, če govorijo resnico?”, me je vprašal kolega. Preprosto. Ker so to 5.c – superjunaki. Superjunaki, zaradi katerih je morala tudi učiteljica tiste dni malo več telovaditi, da ni bila na nuli.

Pokali za moje športnike (ideja iz Pinteresta). A niso carski? 

Zdaj pa moram naštudirati še kakšnega za Tomaža – lastnika posprejanih prstov.