Among us in matematika

Včeraj je bilo v našem razredu en kup raziskovalcev. Zvita učiteljica je namreč po razredu skrila nekaj računov. Raziskovalci so jih morali najti, prepisati v zvezke, jih pravilno rešiti in si tako prislužiti dve točki.

Izi bizi, ane?

Ja – če le ne bi bili računi tako dobro skriti. En je bil celo pod učiteljičino mizo, halo.

In ja – če ne bi imeli v razredu še Impostorjev. Člani mafijske družine so namreč raziskovalce spreminjali v duhce na precej krut način – tako da so jim pomežiknili. Če si se torej med iskanjem računom spogledal s kakšnim Impostorjem in ti je ta pomežiknil, si moral čisto tiho na svoje mesto. Vseeno pa si lahko zaslužil točke z računi, napisanimi na tabli. Ti so bili sicer vredni samo eno točko.

Kako pa smo določili Impostorje? Enostavno. Ponoči, ko so vsi vaščani spali na svoji klopi – z zaprtimi očmi, se je čarobna in prekrasna vila (torej jaz ) sprehodila med klopmi. Tistega, ki se je dotaknila, se je spremenil v mafijo. Krasna in prijazna vila, aneda? Vaščani seveda niso imeli pojma, kdo so Impostorji in koga ne smejo pogledati v oči. Zgodilo se je, da je prvi postal duhec ravno tisti vaščan, ki je hodil po razredu z zvezkom pred očmi. Le trenutek nepazljivosti je bil dovolj.

Naš nesporni zmagovalec je bil Impostor, ki je največ vaščanov spremenil v duhce in hkrati rešil še vse račune. Da ni bil sumljiv.