Policaj in lopov
Še ena igra za jutranje ure, nenapovedano nadomeščanje v opb ali pa za kar tako – med odmori. Verjetno jo večina učiteljev pozna, mogoče pa bom koga spomnila nanjo. 🙂
Potrebujemo le eno reč: toliko kart ali listkov, kot je otrok. Izberemo si eno karto, ki predstavlja lopova in eno, ki predstavlja policaja, ostale karte so navadni ljudje.
Igralci sedijo v krogu, vsak dobi eno karto. Tisti, ki povleče lopova, ugrablja ljudi. Ugrabi jih tako, da jim pomežikne. Če si navaden človek in ti lopov pomežikne, vržeš svojo karto na sredino in teatralno oznaniš, da si ugrabljen (dramatičnost je zaželena:)) Policaj išče lopova. Če vidi, da nekdo mežika ali celo pomežikne njemu, mu pokaže karto in ga odpelje v zapor (tudi tukaj lahko sledi filmska scena:)). Dogovorimo se še, da za zmago lopova lahko v igri ostane nekaj ljudi (ne samo eden), saj je sicer skoraj nemogoče zmagati.
Mi si za malo bolj napeto igro dodajamo še črke – kot pri oslu. Vsakič, ko izgubi, igralec dobi črko. Ko nabere štiri črke: o, s, e, l, mora odslužiti kazen (nekoga objemi, pohvali prvega, ki pride po hodniku, učiteljici v sosednjem razredu zaželi lep dan …).
Urimo očesni stik, igralsko žilico pa še zabavamo se. In tako se dan lepo začne …
Po navadi ne za učiteljico, ker jo lopovi po stari navadi vedno ugrabijo čisto prvo!