Med ekrani, podrgnjenimi koleni in telefoni v šolah

Enkrat sem na socialnem omrežju objavila, da smo pri pouku modelirali v Minecraftu. Na objavo sem dobila zelo različne odzive. Eni so našo dejavnost podpirali in navdušeno ploskali, da je Minecraft (education version) res odličen pripomoček za učenje, na drugi strani pa so ljudje vpili, zakaj nismo bili raje zunaj, se vrnili k naravi in zbežali na kilometre stran od ekranov.

In obe strani razumem in spoštujem.

Kadar učitelj izjavi, da pri pouku uporablja tehnologijo, se komu zelo hitro izriše v glavi slika otrok v podobi skrčenega zombija, ki celo dopoldne gledajo v ekrane s popokanimi žilicami v očeh.

Zadeva je v resnici malo drugačna.

Učitelji (pa starši verjetno tudi) se namreč zavedamo in ves čas bojujemo med dvema ognjema. Eno je tisto, ko želimo otroke odvrniti od ekranov, jih dejansko vrniti k naravi, na drevesa, na travnike, kjer si bodo umazali kolena in dobili kakšno buško. Zavedamo se tudi nevarnosti, ki prežijo na njih v virtualnem okolju in teh je prav toliko kot v resničnem.

Na drugi strani pa vemo, da moramo otroke naučiti uporabe digitalnih orodij (na fizično in psihično uporabo!), saj bodo to znanje potrebovali v našem svetu, pri svojem poklicu. V mislih nimam samo programerje in IT-jevce, temveč praktično skoraj vse poklice. Kolikokrat se nam – odraslim – že sedaj zatakne pri kakšnem preprostem usposabljanju domačega sesalnika, mikrovalovke, da televizorja sploh ne omenjam.

Tehnologija je tu in ne bo se kar ustavila, pa če si to še tako zelo želimo. V začetku 19. stoletja, ko se je razvijala parna lokomotiva, je bilo precej odpora in strahu pred njo. Nekateri ljudje so se bali hitrosti, požarov, ki bi jih lahko povzročila, pod njo so postavljali eksplozive in sabotirali razvoj. So se stvari zaradi tega ustavile? Se je razvoj ustavil? Ne bo se.

Lahko pa starši in učitelji veliko naredimo, da na to pripravimo naše otroke.

V moji glavi se tehnologija deli na dva dela. Eno so socialna omrežja, igrice, videoposnetki … Te reči so namenjene predvsem preživljanju prostega časa. V tem delu moramo postati tisti tečneži, ki otroke omejujemo, gledamo na uro, jim žugamo “samo še pet minut” in preverjamo, kaj tam gledajo, počnejo, pišejo.

Tule najdete smernice in priporočen čas zaslonov za različne starosti: https://safe.si/…/priporoceni-cas-uporabe-zaslonov-pri…

Otroci, ki ogromno časa preživijo pred ekrani, so namreč tako zelo napolnjeni z dopaminom, ki ga naredijo igrice, da jih je zelo težko motivirati za kakšno drugo stvar. Prvi znaki prekomerne uporabe naprav so dolgočasje, razdraženost, nemir, zaspanost, apatičnost, lahko se spremeni tudi apetit. Zavedam se, da sem ravnokar opisala tipičnega najstnika, ampak če veste, da otrok veliko časa preživi pred ekrani, ste lahko malo pozorni na te reči. Pri pouku pa lahko učitelj uprizori cirkuško predstavo, kjer jezdi slona in zraven na trepalnicah vrti krožnike, pa jim bo ob tem dolgčas.

Učitelji pa tudi starši težko dvignemo dopamin na tako visoko raven, kot to storijo igrice. Ena nič za igre. Narejene so tako, da so zasvojljive in da uporabniki čim več časa preživimo tam.

Druga vrsta tehnologije pa je tista, ki pomaga pri učenju, ustvarjanju, ponavljanju snovi, včasih tudi pri motivaciji. Tudi to je seveda treba omejevati in jo uporabljati smotrno s cilji pouka. Učenci je niso nujno veseli, saj ponavadi pomeni, da bodo morali nekaj izdelovati, delati … da to ne prinaša samo zabave, temveč delo.

Naš primer je bil tak. Pri pouku smo se najprej pogovarjali o srednjem veku in raziskovali življenje vitezov. O tem smo brali iz knjig, učbenikov, iz spleta. Pripravili smo predstavitve. Spremenili smo se v viteze, ustvarili ščite in čelade in na dvorišču bili viteške bitke. Pri likovnem pouku smo gradove risali, pri slovenščini brali srednjeveške zgodbe. Obiskali smo ruševine gradu v bližini šole in tam prikazali kmečke upore. Nato pa smo gradove ustvarili še v Minecraftu. V tem digitalnem orodju smo razvijali prostorsko predstavo in kreativnost, med seboj so sodelovali in načrtovali (ter reševali problem, ko je nekdo nekomu nekaj podrl), razmišljali – kako oblikovati obrambni sistem, mostove, vodne vire.

Tehnologija je bila tako en delček našega pouka.

Prejšnji teden pa smo recimo dinarsko kraške pokrajine spoznavali s pomočjo aplikacije, s katero sem jim pripravila učno pot po celi šoli. Učenci so jo uporabljali samo kot pripomoček z navodili in za vpis rešitev, vse ostalo so delali samostojno, brez kakršnekoli moje pomoči, pri tem so bili resnično ustvarjalni, snov pa so si zapomnili veliko bolje, kot če bi jim jo brala iz učbenika.

Prejšnji teden smo se učili programiranja in računalniškega razmišljanja brez naprav.

Na tak način učitelji uporabljamo tehnologijo. In če jo uporabljamo, se lahko z otroki pogovarjamo tudi o varnosti na napravah, na spletu. Prav je torej, da šola ima neko digitalno strategijo, da ima na voljo naprave, ki jih otroci lahko uporabljajo za učenje, da se učitelji usposabljamo po svojih zmožnostih … In res, res, res je prav in najbolje za otroke, če se starši in učitelji povezujemo in skupaj iščemo rešitve. Saj veste tisto o več glavah in to.

Zakaj nas je torej večina učiteljev (in po mojem tudi večina staršev) za omejitev uporabe telefonov po šolah? Ker je osebni telefon v šoli ponavadi namenjen za tisti prvi del uporabe tehnologije – za igre, socialna omrežja, posnetke – takšne in drugačne … In tisti del, ki pogosto nadomesti druženje z vrstniki in umazana kolena.

Zato.