Pujsi, reševanje sveta in umetna inteligenca

Ugibajte, kaj je na fotografiji!

In ne, ni učitelj ob petkih po pouku, ko je tako utrujen, da komajda prižge avto, pujsek Jure pa je učenec, o katerem bo čez vikend razmišljal, kot je predvidevala moj prijateljica. 😀

Pred vami je prototip, ki ga je izdelala skupina mojih učenec, ko so razmišljali, kako bi rešili svet pred globalnim segrevanjem.

Še vedno ne vidite? 🙂

Z učenci sem preizkusila metodo Design thinking, prototip pa predstavlja, kako bi lahko uporabili metan/prdce prašičev (pač ni bilo krav), ki bi poganjala vozila. 🙂

Idej in prototipov je bilo še mnogo. Od naprave, ki bi jo vgradili v ladje in bi ohlajale morja, pa napravo, ki bi ohlajala podnebje in bi delovala na sončne žarke, do tega da bi plastiko odstrelili v vesolje. O naših idejah smo povprašali umetno inteligenco (chat gtp), ki nam je povedal, kje so pomanjkljivosti in potenciali naših idej.

Ena od idej je bila tudi, da bi v trgovinah prodajali samo tiste izdelke, ki jih ljudje zares potrebujemo. Pa da bi ukinili proizvodnjo plastike. Kar je vodilo v novo debato: Kaj bi se recimo zgodilo z ljudmi, ki so zaposleni v tovarnah, kjer proizvajajo plastiko? Ogromno ljudi bi tako ostalo brez služb. Pa smo nekaj rešitev našli tudi za to. Pa chat tudi.

Zavedamo se, da v realnosti to ni lahko. Za to, da bi rešili naš planet, za to, da bi ustavili segrevanje, bi se morali ljudje naučiti drugače živeti, kot živimo sedaj, kar je res res težko. Tudi o tem je tekla beseda. Bi se odpovedali hitri modi, potovanjem, zmanjšani porabi mesa, … Bi lahko živeli bolj trajnostno življenje?

Otroci so pripravljeni. Kaj pa mi?