Pepko Breza

Vas zanima, kaj se zgodi, če med poukom učence in učiteljico kar naenkrat preseneti video, v katerem Pepko Breza (župan nevidnega mesta v dinarsko kraški pokrajini) prosi učence za pomoč? V njihovem mestu pri Beli Brezi namreč straši in meša štrene coprnica Uršula. V razredu je ustvarila številne otočke, na njih pa zanke in uganke, s katerimi želi izzvati otroke. Otroci lahko ubogo mestece rešijo samo s sodelovanjem, kreativnostjo in novim znanjem. Jim bo uspelo?

Vabljeni na pustolovščino. 🙂

Nekega povsem običajnega dne, smo pri pouku obravnavali dinarsko kraško pokrajino. Učence sem vodila z Nearpodom. Po zemljevidu so iskali pomembne reke, mesta, planote …, odgovarjali so na vprašanja (Zakaj je na fotografiji medved? Zakaj je jezero na fotografiji tako posebno? Veste, kdo je coprnica iz tistih krajev?) in risali tipične živali.

Kar naenkrat pa nas je presenetil video, na katerem nas je rahlo čudaški možic prosil za pomoč.

Ker imamo velika srca, smo se seveda takoj odločili, da pomagamo Pepku. Odneslo nas je iz razreda in pred vrati nas je čakala velika škatla z našim imenom. V škatli je bilo pismo s Pepkovo prošnjo in dnevnik raziskovalcev.

Uršula je torej v vasi (beri: razredu) ustvarila otoke in na njih zanke in sestavljanke, s katerimi je želela izzvati ​​raziskovalce. Mesto so lahko rešili le s sodelovanjem, ustvarjalnostjo in novim znanjem. Mislite, da jim je uspelo?

Prvi otok: OTOK TEME

Na otoku teme je bila čisto prava, pravcata jama z ozkim rovom na vhodu (beri: mize pokrite z domačimi dekami). 🙂

Uršula je blizu jame pustila pismo z navodili, v košarici pa tri kuverte.

V prvem pismu je pisalo:

Qr koda jih je vodila do vprašalnika Forms. Lahko ga preizkusite. 🙂
Otroci so morali poiskati podatke o jami: kakšne živali, rastline lahko najdemo tam; sestaviti so morali prehranjevalno verigo; poiskati najbolj znane slovenske jame; zapisati, kakšne kapnike poznajo …. Podatke so iskali na internetu, v knjigah in v učbeniku.

Po opravljeni nalogi so lahko odprli ovojnico številka 2:

Učenci so si zavezali oči, se skozi tunel podali v jamo in s tipanjem morali poiskati izhod. Tako so izkusili svet jame in živali, ki živijo v temi, pa tudi svet slepih in slabovidnih.

V zadnji, tretji kuverti pa so bila naslednja navodila:

Otroci so tako izdelali kapnike, netopirje, človeške ribice, celo vlak in z njimi okrasili jamo.

Blizu jame je bila obešena qr koda za radovedne. Če ste torej radovedni, jo lahko preizkusite. 🙂

Drugi otok: OTOK PESKA

Na tem otoku jih je pričakala škatla s ključavnico, posoda s peskom in navodilo.

Učenci so morali najprej rešiti življenjsko nalogo, ki jih je pripeljala do ključa, s katerim so lahko odklenili škatlo. In na tej točki čarovnica Uršula prizna: navodilo za avtentično nalogo ji je pomagal sestaviti ChatGTP. 🙂

Otroci so morali načrtovati izlet v dinarsko kraško pokrajino. To pomeni, da so morali izračunati stroške za avtobus, hrano, oglede …

Ta naloga se jim je zdela izjemno težka in tu so potrebovali največ pomoči. Čeprav včasih mislimo, kako vešči so na spletu, kako hitro najdejo podatke, informacije, učenci v resnici zelo težko najdejo bistvene podatke. To je veščina in s takšnimi nalogami to spodbujamo in jih učimo.

Po opravljeni nalogi so dobili ključ, ki je odklenil skrinjo. V njem se je skrivala nova naloga.
Za to nalogo so morali najprej prebrati kratek test o površinskih pojavih v dinarsko kraški pokrajini – vrtače, škraplje, uvale, kraška polja. Učenci so morali v mivki zgraditi te pojave, jih fotografirati, poimenovati sliko in jo naložiti v OneNote v naših ekipah. Tako so se naučili o snovi, hkrati pa tudi o tem, kako shranjujemo podatke ter kako dostopati do teh fotografij pozneje, ko bi želeli ponavljati snov.

Tretji otok: URŠULASTA POT

Uršula je pot pripravila z aplikacijo Gooschase. Pot je bila zasnovana po celotni šoli, učenci pa so s pomočjo aplikacije sami potovali po šoli, se ustavljali na različnih točkah, iskali stvari, ki jih je Uršula tam pustila, reševali uganke in tako spoznavali kulturo in preteklost Slovenije.

Na primer: Ko so našli list papirja z opisom bloških smučarjev, so najprej prebrali njihov opis, odgovorili na nekaj vprašanj, nato pa so se morali postaviti v pozo smučarjev in se fotografirati.

Primer:

Uršulasta pot je bila učencem najbolj všeč. Ker so bili samostojni, ker so se gibali, zabavali in se učili, ne da bi vedeli. 🙂

Tretji otok: OTOK NARAVE
Na tretjem otoku so jih čakale lego kocke, velike kocke in sporočilo:

Trajnostna vzgoja, seveda. Uršula je že vedela, kaj dela. 🙂 Učenci so svoj izum fotografirali in ga naložili pod Objavo v Teamse.

Četrti otok: OTOK IZGUBLJENIH
Na tem otoku so narisali zemljevid pokrajine, ki so jo spoznali. Pomagali so si z velikim stenskim zemljevidom in google zemljevidom.

POTOVANJE

Naše potovanje je trajalo ceeeeeel dan. Toliko, da so vse skupine obiskale vsak otok. Pepko jim je naročil, da naj vodijo dnevnik, zato so po vsakem obisku otoka napisali še par povedi o doživetju in rešitvi izzivov.

Smo se sploh kaj učili tisti dan? Smo imeli pouk? Meni se zdi, da smo imeli matematiko, slovenščino, naravoslovje, družbo, šport, likovno, glasbo … prav vse. Če pa vprašate učence, pa tisti dan nismo imeli pouka. 🙂

Vas zanima, če so bili učenci uspešni? Seveda so bili! Odlično so opravili naloge, se zabavali, sodelovali, uporabljali so različne pripomočke, sama pa sem jih usmerjala, jim pomagala in jih spodbujala. Snov so razumeli, ker sem jih naslednji dan preverila s kvizi, vprašalnikom in ustnim preverjanjem. Res sem bila presenečena, kako veliko so si zapomnili.

In kako se je na to odzval Pepko?

Naš projekt še ni bil končan.
Učenci so torej dobili novo nalogo. Da pripravijo spominek na svoje potovanje. Lahko je karkoli: knjiga, umetniški izdelek, karkoli …

In naredili so marsikaj. Človeško ribico, jamo, maketo in prikaz izginjanja vode s površja, predstavitev v Canvi …

Na koncu pa smo še zgradili dinarsko kraško pokrajino v Minecraftu. In izdelava je bila zelo avtentična – nekje na svoji raziskovalni poti so učenci ugotovili, da po svetu kroži legenda, kako je viter Erazem Predjamski umrl na gradu na stranišču. Tako je tudi naš Minecraftovski Erazem končal svoje življenje tam.

Učenci so torej uporabljali IKT za konstruiranje znanja, načrtovali so svoje delo, dobivali povratne informacije, reševali so resnične življenjske probleme in inovirali, izdelovali so dokaze, sodelovali med seboj, delili so odgovornost do opravljene naloge ter se prikazali svoje znanje v novem kontekstu.

In veste kaj… Tudi zabavali so se.

In mislim, da sta se zabavala tudi Pepko in Uršula.

In upam, da ste se ob branju malce zabavali tudi vi. 🙂

Lepo vas pozdravlja,
Pepko Breza

​Projekt sem predstavila tudi na konferenci Digdaktika. Če se vam ne da brati, lahko poslušate tu 🙂 :

https://video.arnes.si/watch/n8rh90pqc8w8

In še angleško verzijo: